U sjećanje na Bojana In ricordo di Bojan Bojanu v slovo A farewell to Bojan A farewell to Bojan A farewell to Bojan Bojanu v slovo A farewell to Bojan Bojanu v slovo A farewell to Bojan U sjećanje na Bojana A farewell to Bojan Bojanu v slovo A farewell to Bojan A farewell to Bojan A farewell to Bojan Bojanu v slovo A farewell to Bojan

Ljubil je sonce, ki je škrlatno rdeče sestopalo z neba in se na večer potapljalo v dalmatinsko morje. Zdaj na pragu poletja, ko nebo nad Jadranom žari od svetlobe, je moral pozabiti na prastari dih mogočnih voda, pozabiti od sonca ožarjene in od vetra skodrane valove. Zdaj z morja le plašni krik galeba zdrkne skozi molk tišine in jamborji kot prišli bi s pogreba, strmijo in molčijo iz daljine.

   

Ljubil je mogočni, v spokojno tihoto oviti hrib, v modrino neba zagledani Jošt nad Kranjem. Občudoval je vzravnano drevje in njih šelestenje in znal prisluhniti tihoti trav. Njegove sanje tako visoko rojene, pa so zmogle veliko dlje in lepše poleteti. Zdaj bodo ptice na Joštu pele in oblaki drseli brez njega.

   

Minilo je 59 let, ko sta ga v Ljubljani, v družini Nikitovič, starša položila v zibel. K pestrosti in razigranosti njegovega odraščanja, so veliko lepega dodali brat Duško, ter sestri Jelica in Nadja. Žal so na Nadjin grob že pred 17 leti položili cvetje in prejokali njeno prerano slovo. V tisti neskončno skrivnostni brezkraj - enigma nikoli prav razkrita - se je preselila tudi mama.

   

Njegov oče je bil v takratnem jugoslovanskem prostoru uveljavljen strokovnjak in glede na to, oziroma potrebe, ki so ga klicale vsepovsod, prisoten v mnogih mestih nekdanje skupne domovine - usodo preseljevanja, pa je z njim v celoti delila tudi družina. Nazadnje, predvsem pa oče in brat tudi dokončno, so se preselili na jadransko obalo, v mesto Zadar.

   

Zadar ni bil le dom po sili, streha nad glavo, ali kraj, kjer čakaš na prvo priložnost, da lahko pobegneš. Mesto, ljudje, vonj po morju in Dalmacija sploh, so postali njih nepreklicna ljubezen, ki nikoli ne zastara in nikoli ne zataji.

   

Pa vendar se je Bojan, v tistem njemu tako dragem okolji so ga klicali Valdi, še ne dvajsetleten vrnil nazaj v rodno ognjišče, nazaj v Ljubljano. Razlog več, da je ostal v slovenski metropoli, je bilo dekle, postavna mlada Ljubljančanka Jana. Največja sreča v življenju je, da si ljubljen in da smeš ljubiti. Ljubezen je bila in še vedno bo v največji meri merilo človeške veličine.

   

Življenje v dvoje ju je obdarilo s sinovoma Edijem in Dejanom. Postal je oče za vse priložnosti in za vsak njun trenutek posebej. Bil jima je v oporo, ko sta se učila prvih korakov, spodbujal in skrbel, ko sta igrala košarko in predvsem ju je naučil kako dragocena sta vljudnost in sočutje do sočloveka. Tudi potem, ko sta odrasla, sta vedela, da je nekje v bližini na drugem koncu telefona, vedno pa tam, kjer sta ga lahko zanesljivo našla.

   

Njegova prva zaposlitev je bila v zagrebški tovarni Nikola Tesla, kasneje in pa je najdlje delal v ljubljanskem Intertrade oziroma IBM. Nazadnje pa sta skupaj s sinom ustvarila lastno podjetje, zanimivo in dinamično, povezano z veliko dogodki in znanstvi različnih ljudi po svetu.

   

Z leti, ko so se začeli njegovi lasje srebriti, je postal tudi dedi. Vnuki Tilen, Jaka in trimesečna Sara, ki bo ostala brez spominov nanj, so mu ustvarili svet, ki ga je že napol pozabil. Zaupali so mu svoje otroške sanje in pod večer utrujeni z licem na njegovi rami posedeli v njegovem naročju. Sploh se je znal vživeti na starost in razigranost otrok, ko je z njimi igral nogomet in se z njimi razživel v neskončnost.

   

Bojan je bil človek, ki se je vedno spontano razdajal, nikoli ni znal uveljavljati tistega pragmatičnega pravila, ki se glasi daj - dam. Ljudem je zaupal in jih imel preprosto rad. Življenje z ženo Jano se je v najlepšem pomenu besede dopolnjevalo, imelo vsebino in zvestobo, ter zlahka razreševalo vse težave na poti njunega skupnega življenja.

   

37 let življenja v dvoje in prav toliko let iskrenega prijateljstva, se ni v ničemer spremenilo - njegova dlan je bila v njeni še vedno zaželena, topla in prisrčna. V hiši upanja postelja do postelje in bele rjuhe zagledane v bolniški zid. Med njimi pa znan obraz - ljubljen, bled, miren in dokončen.

   

V slovo in spomin vsi njegovi, ki ga imajo radi in ga bodo zelo pogrešali.

 
Bojanu v slovo A farewell to Bojan